Ob otvoritvi razstave je avtorica pripravila tudi potopisno predavanje in gledališki oder SiTi Teatra je za en večer posta(ja)l Indija. Indija Manuele Anžur in Indija vseh, ki so bili temu priča. Tista "daljna" dežela, ki je tako blizu, da gleda izpod njenih prstnih blazinic. Tista Indija, ki je Manuelo "poštempljala" in tistih 100 dni, ki jih je (po)doživela z vsako besedo, igro, glasbenim taktom, fotografijo in ljudmi, ki so se z njo popeljali po reki barv, s katerimi je (bil) vsak dan slajši.

V slabih treh urah smo skozi indijske slaščice, obredje, hindi jezik, fotografije, indijsko glasbo, igre, pripovedovanja in z iskricami očeh spoznavali, kaj je to srčna pokrajina, polna temnih oči in barv v vseh pogledih.

Dih ni zastajal le gostiteljici, ampak tudi vsem udeleženim. Dvorana je dihala skupaj z Indijo in žensko, ki je po stotih dneh prišla v Slovenijo in s srcem priznava, da je "dobila nov DNK pod kožo".